Električni kabli delujejo na podlagi Ohmovega zakona in načel elektromagnetne indukcije. Ko je napetost uporabljena na koncih vodnika napajalnega kabla, se v prevodniku vzpostavi električni tok-v skladu z Ohmovim zakonom, I=U/R (kjer I predstavlja tok, U predstavlja napetost in R predstavlja upor prevodnika)-, kar omogoča prenos električne energije. Med tem postopkom prenosa inherentni upor prevodnika povzroči Joulovo segrevanje, definirano s formulo Q=I²Rt (kjer Q predstavlja toplotno energijo in t čas); zato je nujno, da se upor prevodnika čim bolj zmanjša, da se zmanjša izguba energije. Izolacijska plast ima ključno vlogo z električno izolacijo prevodnika od zunanjega okolja, s čimer zagotavlja, da tok teče strogo vzdolž poti prevodnika in preprečuje uhajanje toka. Za izolacijski material je značilna visoka električna upornost, ki učinkovito blokira uhajanje toka v okolico.
Zaščitni sloj deluje tako, da izkorišča načela elektromagnetne indukcije. Ko je kabel izpostavljen nihajočemu zunanjemu elektromagnetnemu polju, Faradayev zakon elektromagnetne indukcije narekuje, da se v zaščitni plasti ustvari induciran tok. Magnetno polje, ki ga proizvaja ta inducirani tok, nasprotuje smeri zunanjega elektromagnetnega polja in s tem nevtralizira motnje, ki bi jih zunanje polje sicer izvajalo na signale ali tokove, ki tečejo znotraj kabla. Hkrati je elektromagnetno polje, ki ga ustvari tok, ki teče znotraj kabla, omejeno znotraj določene meje z zaščitno plastjo; to preprečuje oddajanje elektromagnetnih motenj, ki bi lahko motile drugo zunanjo opremo, s čimer je zagotovljen stabilen in učinkovit prenos električne energije po napajalnem kablu.
